Lying in a meadow

The edge

2011-05-18T20:52:00.002+02:00

Will I be sorry if I erase you dear blog?

Everything that's coming out of me these months is just fuc*ing nuthin':

asdfngbnfdms,.as,dmfngfndsiuerighaskljfafgfluz7628r
lskgjkdfhgajJSKFHJLČAĆDSKGJHSKLČALKJDHGHAJ
kjaslčAJDGHLSKčćJASDFGBULLSHIIIIIIIIIIIT!!!

Musica viva

2011-04-10T11:16:00.004+02:00

Realnost, ki je spletena iz tisoče tisoče niti. Mnoge so svilnate, ki se blešče tudi v popolni temi. Posrkajo namreč vso dnevno svetlobo le zato, da bi ohranile svoj večen lesk tudi v noči. Potem so tu škrlatne, ki s svojimi gorečimi potezami ohranjajo življenje v mojih očeh. Nato pa se v kakšen vozelj spleten iz indigo vrvic ujame droben biser. Ogenj v njih pa lahko prižge le tvoje srce.

Eden izmed utrinkov

2011-01-08T21:25:00.004+01:00

Spomnila sem se na čudovit spomin. Pred časom sem živela v njegovem srcu, takrat je to bil moj življenjski vsakdan. Napajal me je z veseljem, da sem svetila od sreče. Danes bledim skozi solze, ko mi iz srca s prsti natika nasmeh na obraz. Hvaležna sem, da me je ujel in da mi dovolil živeti z njem.

Razparani trenutki

2010-12-23T21:02:00.007+01:00

Sem brez povezave z nekdaj žarečimi zublji v srcu. Nosim jih le še v spominu in ko se spomnim nanje, me rahlo zaskeli. V vsem tem času, se je moja rana preteklosti odprla. Želim si jih spet čutiti v srcu. Ko veš, da nekdo živi s tabo, te pozna in je zaradi te osebe tvoje trenutno življenje idilično, toplo in lepše, samo vzdihnem. Potem se zamislim. Ugotovim kakšna jajca smo ljudje. Ali pa kot bube, katerih povrhnjice ali lupine ne želimo ali pa je nismo zmožni predreti. Skrili smo se in zatekli v nekaj, ker smo mislili, da nam bo tam bolj ugajalo. Čas pa je posrkal ves blišč ter vso lepoto izpred naših oči. Popil je namišljene melodije, iztrgal nam je laži iz rok.
Ko se je to zgodilo, sem obstala, objokanih velikih oči sem zrla v preteklost in se privajala bolečine, ki sem jo sama povzročala. Moja samotna realnost mi je vzela pogum. Preostalo mi je le še tveganje. In s tveganjem se bo pogum ponovno rodil.

Nevsakdanje neobremenjevanje

2010-12-03T23:27:00.004+01:00

Moj trenutek. Evforična sem nad nečim, kar sploh ne obstaja. Vršijo me električni valovi, ampak to samo ta, prejšnji, in jutrišnji večer. Pa morda še ves december. In ves januar... pa vse do naslednjega nihanja čustev. Tema je zlodej. Ko začutiš in razumeš bistvo sreče, je nedostopna. Moj trenutek.

I don't give a fu*k.

Želja

2010-11-13T22:30:00.004+01:00

Luna obsije polt najinih lic. Tako visoko sem, v naročju belega oblaka. Pod mano se svetlikajo lučke, drobne zvezde iz te višine, kakor tudi vse tiste nakapljane na črno nebesno platno. Mehke roke mojega varuha mi ne dovolijo pasti. Rada potujem s svojimi prsti po njegovih dlaneh, po snežnih bregovih njegovih členkastih izboklin, od prsta do prsta. Velike mehke šape ima in nežen dotik. Nato zdrsnem v sen, zasledovati ladje obzorja, plavati z melodijami.

Ponočevanje v sanjah

2010-10-30T21:50:00.004+02:00

Tek v temi, ko se zasvetlika nekaj drobnega na tleh v travi. Biser. Čudovita kroglica, ki migeta v odtenkih bele in srebrnkaste mavrice. Takšna globoka omama za oči, ki vleče vase in hkrati stran. Povsod okoli je skrivnostna črnina. Ne hodim stran. Ne polasti se me hrepenenje, vendar občudovanje. To noč, strmim. Strmim...

Blodnja

2010-10-16T22:27:00.004+02:00

Početje nesmiselnih stvari in ustvarjanje nereda. Tavanje iz sobe v sobo, golih nog, po temnorjavem parketu, v preveliki majici, s skodelico kave v roki. Opazovanje jutranje zarje na obzorju. Ponovno zležavanje v postelji-glavni oblikovalec pričeske. Želje. Upanja. Upanja ne umrejo, razen, če jih mi sami ubijemo, ko znotraj v sebi umremo. Primankovanje navdihov. Ogromna laž. Navdihi so vendarle zmeraj..ignoriram jih..in še bolj zanemarjam. Ta čas vedno znova. Vse, kar izpustim, doživljam v željah in se tako vedno znova hočem vrniti v preteklost.

Polno življenja je v cvetovih jesenskih krošenj.

Uvid

2010-08-30T23:43:00.003+02:00

Nekoč sem posedovala uresničitev ideje nad prihodnostjo. Danes jo doživljam kot polomljeno, razmesarjeno priložnost, mojo preteklost, ki je moja sedanjost. Trenutno shajam brez luči, tavam sem in tja.

Izgubljeni občutki

2010-08-18T00:45:00.003+02:00

Tvoj pogled je vroč in nevaren. Z njim drsiš, po telesu nedolžnega življenja, okušaš, kar ni za okusiti, samo z očmi ga božaš in če mu je obraz hladen, ga s pogledom otopliš.
Drsiš mimo nepomembnih ljudi, brezizraznih obrazov in iščeš strmeče oči, obraz krivca svojega iskanja. Nekoga, ki zre nazaj vate. Ta igra ti ne jemlje časa. Z iskanjem nikdar nisi pozen. Nerodnost ne obstaja, slepota te ne ustavi. Morda boš iskal vso življenje in usoda tvoje dlani ti ne bo nikoli razkrila kako se bo igra končala.
Iščeš, dokler živiš, dihaš in gledaš s srcem.

Med ujetimi dlanmi

2010-08-16T09:57:00.003+02:00

Lahko bi govorila v izmišljenem jeziku, da bi vsi bili malce izgubljeni. Bi sploh kdo poskušal razvozlati kakšno tako spletko?
Ah saj ni pomembno kajne? Navsezadnje, česa tako, za trenutek absurdnega, pa res ne bi bilo treba razvozlati.

Wait - let's put this together again

2010-08-01T00:51:00.004+02:00

Vse je v glavi. Naša telesa so živa. A vendar srce potrebuje objema.
Vsak dan je nov začetek. Vsak dan moramo uspeti v majhnih stvareh, da dosežemo stanje sreče.

Sum o morilcu poletnega dneva

2010-07-03T13:05:00.004+02:00

Krošnje dreves so šepetale skupaj z vetrom, ki je dvigal vonj preteklosti iz prsti. Nato se je nekdo zasmejal z mrtvim smehom.

This is Life

2010-06-25T12:23:00.002+02:00

Iščem vtis neponovljivosti. Žuboreči glasovi, sončna semena sreče.

Neminljiv vdih za danes. Jutri izdihujem.

I have no one to see, no one to breath with, no one to look at

2010-06-21T13:57:00.006+02:00

Drago življenje,
v meni je zasajen parazitizem misli, ki vztrajno pljuva po hrepenenju.
Požrl mi je voljo in zdaj se hrani s srcem.
Požrl mi je besede - ne morem, ne znam več pisati.
Prav zdaj ga čutim kako me gloda.
Če me premaga, je s tabo konec.

Patetika.

Always Welcome

2010-06-10T20:57:00.006+02:00

Večerno obzorje penečih se roza oblakov, češnje in vonj...tistega, neopisljivega časa. Veter piha name skozi okno.

Kričala sem, ker me je bolelo od težkega marmornatega nagrobnika pod katerim sem ležala. Moči pa nikjer.
Ne kričim več. Diham le še v tišini. Ne igram se ironije. Nisem je klicala. Briga me.
Za vas je nuja, da vas imam rada. Pa vas nimam. Vi pa me imate. Nisem si vas jaz izbrala. Pač smo se znašli v skupnem prostoru in zaradi neujemanja, me krivite, da vas sovražim. Kako naj sovražim? Do zdaj še nikoli nisem. Kdo sploh pozna sovraštvo od vas? Ne... Ne uporabljajte te besede. Je pa res, da vas komaj prenašam. In nič ne morete storiti, da bi vas vzljubila, ker ste kot težek, nezaželjen prah, ki leže v duše letečih in jih zbije na tla.

Še pet dni, pa bo okoli že eno leto...prvo. Grozno. Ne pišem več o Vas... Zame ste vredi več od besed, zato se ne bom trudila, ker je težko in utrujajoče. Žalostno. Vem da ste za vogalom. Se srečamo za dober mesec.

Ti si moja bučka. Goreča. Prava. Še vedno iščem tvoj odmev. Vsak dan te imam raje. Vsak dan mi je težje, ker vem, da te bom izgubila.

Nameless

2010-06-05T21:08:00.002+02:00

Izbrisala sem te. Ni še čas za tvojo vrnitev.

Dreamers

2010-05-29T22:58:00.000+02:00

Neža Maurer - Nevem kdo sem

Ne vem, kdo sem, ne kakšna sem.
Vsak, ki me sreča,
me ustvari po svoje, zase -
ko da je bog.
Gledam to svojo novo podobo
in ljubim človeka,
če me je ustvaril dobro in lepo
in ga sovražim,
če ustvari spako.

Ljudje so slabi bogovi -
njihova moč ne seže do jutri:
človek odide, pozabi
in mene ni več.
Stopim se kakor voščena figura na soncu
in ni ne sreče, ne žalosti, ne želja.

Zgodi se, da pride še kdo
in ustvari nekaj podobnega,
kot je nekdaj bilo,
ko sem verjela,
da klešejo duše iz marmorja -
tedaj zajočem nenadno, brez vzroka.

I have to say...

2010-05-25T14:26:00.002+02:00

Oh kako upanje niha. Ničesar ne morem izustiti, ker me več ni.
Ko bo konec, me bo vrglo nazaj na tirnice.

Ti nisi večerna melodija, le večen odmev :)

Six

2010-05-20T19:18:00.003+02:00

Prepojena z zvenom.

In prebliski.

Nihalo

2010-05-16T21:26:00.004+02:00

Ne loči me polnočni zven od tvojega imena,
le krik čez temno noč bo moj, izguba
groznega bremena. So solze skozi sanje
izgubljene, opojnost me prevzema.
In srd viharni tvoj me bo objel, s silo vojne;
okušala bom vonj poznih cvetov poletja.
Ime, ki je v preteklost zapisano, ime pustilo
me je samo - tvoje, izpod peresa pergamentu
in moja volja ognju zaželjena opazovati dimni
let gor v nebesa.
Mehak bil tvoj dotik je zapeljal me stran-proč
daleč tam, kjer po le tisoči nevihti je strup
popustil - sovražnik blag. Čeprav me tvoj pogled
ne bi razbil, četudi si le veter, ki prav prijetno prija.
Vedi, nikdar ne boš me umil svojih črnin,
ker moj poljub te bo ubil.

Breathless

2010-05-10T17:01:00.004+02:00

Ta trenutek je namenjen le mojemu dihanju... minljivi izdihi...vsak globlji vdih. Vedela sem. Vse. Potem pa me je zalil ogromen, nepričakovan val.

Cecelia

2010-05-05T21:52:00.003+02:00

Vem.

Yo ho, yo ho, a pirate's life for me.

You shine Today

2010-04-26T16:15:00.002+02:00

Misliš da imam čas zabijati minute tu med stenami?
Upam da razumeš zakaj ne pišem. Zunaj sem. Ležim na travi v senci češnje.

Countless numbers

2010-04-17T21:02:00.002+02:00

Poglej ven, izven meja. Saj sploh ne obstajajo, ker so plod tvoje domišljije. Zato nehaj omejevati svojega življenja. Želim ti, da premagaš lastna načela.

I don't need a glass of sunshine

2010-04-14T15:44:00.003+02:00

Nekaj ti zleze pod kožo. Nekaj, kar vzbuja dobre občutke, kljub prav vsem tegobam, ki jih trenutno doživljaš in za katere veš, da prihajajo v sledečih si dneh. Šteje pa le, da si se še vedno zmožen nasmejati in videti mavrico, kako prepaja probleme.

How would you describe a feeling

2010-04-06T21:09:00.003+02:00

Bil je čas, ko so kar naenkrat vsi postali zaljubljeni. Razglabljanje o popolnih čustvih, olepševanje, vsi, prav vsi so pripomogli k temu, da so iz besede ustvarili čudežen svet. Nato so začeli zahajati tudi na senčno stran svojega stvarjenja. Ljubezen je postala otožna. In s tem se je razvil vrtinec kulta ljubezni, ki je nemalokogar posrkal vase in ga omamil. In tisti, naj je bil še tako neizkušen, ki se je znašel v samem očesu tujih ideologij, je pripomnil k njim in še bolj krasil vsakovrstna mnenja ali pa pač pljuval nanje in besedo zaznamoval s kislo frazo. Ne čutijo, a radi bi čutili in vedo vse. In vsa ta zgodba, ki se vleče še danes, iz dneva v dan, se napihuje in slabi, hujša in postaja barvasta. Beseda, ki je izgubila svoj pomen. Morda jo najdeš v svojem srcu, a kaj bo tako posebna, ko pa se tako ali tako dandanes vsi z njo ubadajo. Zatorej jo čuvaj zase pred zlobnimi kremplji, smej se jim, saj ne bodo vedeli - požrli se bodo od radovednosti. Ostajaj tiho in čuti.

Flown

2010-04-03T11:57:00.005+02:00

Dekle v objemu sončevih rok in maestral, ki se igra z njenim krilom. Bosa je plesala po obali, stopala so se ji pogrezala v topla peščena tla. Imela je zaprte oči in njen nasmeh je izdajal njeno svobodo. V njenih laseh se je izgubljal cvet... Sklonila se je in svoje mehke dlani zarila v pesek. Nato jih je dvignila in čutila kako drobna zrna nežno drsijo iz njenih rok.

Bila je minuta, ko sem gledala z zaprtimi očmi.

A cobweb over a page of 1865

2010-03-28T12:47:00.003+02:00

I'm here to look inside your oldness. My thanks to their words for I would take an unknown life away with me. Feel's deep as I perambulate with my fingers over your surface, knowing the writing will eventually vanish. And your story will be forgotten. And I take this time to admire the blazing pages, the pureness of your writing... I got drifted away. But nevertheless... You were born, you lived, you died and were read, and now you're there, lying in that dusty attic.

Full of Life

2010-03-25T21:35:00.007+01:00

...because I'm speechless.

21.march

2010-03-21T19:36:00.002+01:00

Smo zmeraj več kot prenašalci sreče in zmeraj manj kot povzročitelji verižne reakcije nabite pozitivnosti. Prebudil nas je smeh in nežen dotik jutranjih sončevih rok, ki so božali naša utrujena lica... Daleč smo bili. Skriti pred vsemi. Doživljanje brezskrbnosti po dolgem dolgem času. Nabita sem z energijo. Na prvi pomladanski dan.

Ni bil odsev, temveč odraz nas samih, združenih in nasmejanih.

Four thousand letters

2010-03-15T16:30:00.002+01:00

Danes je navsezgodaj zjutraj skozi moje okno sijalo sonce... kljub temu da imam okno, ki gleda proti zahodu. Sijalo je z nebeško zlatimi žarki. Bilo je po sončnem vzhodu.

I fell asleep beneath the flowers

2010-03-11T15:58:00.009+01:00

Moja dlan... težja kot je bila pred leti. Takrat sem imela prijem, zanemarljivo mi je bilo očitati, ker je bilo sprehajanje po belih poljanah in črnih bregovih povsem naravno, čisto samoumevno... občutka nisem mogla izgubiti dokler se vse ni razblinilo v popoln strah pred njihovimi kričečimi glasovi. In takrat je moje dlani oblil mraz.
Ne sprehajam se več lahno, danes plešem z njim. Obožujem njegovo gladko, prehladno obličje. Pogrešam njegov zven... tako težko ga pridobim. Včasih se mi v rokah strga...včasih držim ton tako dolgo, kolikor daleč traja, da zapiha veter s tistega črnega bregu na bele poljane. Želim mu vdahniti življenja.

Danes igram, ker se bojim.

La ballade pour ma rêveureuse

2010-03-02T20:49:00.004+01:00

Dihanje časa me bo umirilo...dokler trenutek ne bo zaživel. Nosil me bo v svojih dlaneh kot veter nosi odtrgan cvet. Dokler ne postanem lebdenje in lebdenje jaz. Da pridem do tebe...ko bo moj nasmeh v tvojih očeh zažarel in v tvojem telesu sprostil napetost, te osvobodil izpod kovinskih rok, te iztrgal izpod plašča slepega tavanja, veter bo pihal z njim skozi tebe, železni okovi bodo popokali in moja dlan bo tvoje telo porinila v življenje, visoko v zrak in slišala boš le pridušen zven padca pozabljenih težkih zapestnic ob tla, vendar bodo tvoje oči uprte v srce neba. Če boš letela, če boš vonjala bližujočo se pomlad, potem bo moje smejanje nadomestilo zven udarcev tistih železnih okov. Spoznala boš, da svojo smer zdaj vodiš ti, pesem, ki si jo prepeveš v mislih in močan sunek prijateljeve roke.

As it is

2010-02-26T18:12:00.002+01:00

Prav zares počasi je lezel. Čas, ki ga je imel ga je bodril in horizont pred sabo ga je napajal z željo po napredku. Raje je sam doživljal počasnost, kot prehiter konec.

.

Oh well...

2010-02-21T18:09:00.003+01:00

Rada bi tavala po gozdu in poslušala šumenje zelenih krošenj. Na starem hrastu bi zgradila leseno hiško in čakala v pozno popoldne ter opazovala padec sonca na drugo stran Zemlje.

River's whispers

2010-02-15T22:10:00.003+01:00

Morda obožujem, morda sanjam. Morda ne čutim, vendar razmišljam. Ne znam več verjeti v čudnost, vsi ljudje niso posebni...vsaj zame ne. Luči ni, luč je umetna. Prostor z lučjo je pretveza. Prostor zasijan s soncem je izgubljena realnost. Če ne boš nikoli obstajala, boš okušala le roso sanj. Diham z življenjem. Govorim z zrakom. Gledam s solzami. Občudujem s srcem. Razmišljam o tebi.

Morda se je vid izgubil in obzorje je ugasnilo.
Čeprav se vse le še svetlika.

I'm always lost

2010-02-07T10:06:00.003+01:00

Dnevi so se začeli zlivati v eno... Kaj ti naj povem, saj ni nič za dodati. Sovražim rutino. Ubija me. Spoznala sem ljudi. Morda so zares idilični, a jaz jih ne vidim več take kot so, ker gledam z drugačnimi očmi. Saj veš.

Zdaj so samo še sence, ki me zasledujejo in moj utrip srca narašča, ker ne najdem skrivališča...in četudi bi ga, našli bi me, še preden bi ujela sapo. Kaj naj naredim? Grem s tokom? Ampak jaz nikoli ne potujem s tokom... Vsi ostali plujejo po isti poti, katera bi pretrgala mojo energijo...ki je zadnje čase sploh več ne čutim. :( Ah, kaj govorim...Samo...prosim te, da ostaneš z mano...

This post doesn't deserve a title

2010-01-31T19:20:00.003+01:00

Kaj naj preklinjam, če pa vem, da izgubljam čas in se v tem le utapljam iz trenutka v trenutek?
Kaj naj si zaželim, če pa vendar vem, da mi je vseeno.
Kako naj gledam v tvoje oči, ko pa je tvoj pogled zmeraj tako prikrit in zamaknjen?
Vem, da smisla ni, ker če bi bil, potem bi na svetu bila le ena tovarna igrač. Kaj le, kot pa gledanje in iskanje inspiracij v tem umazanem predelu tedna...

I'm going to survive a disaster

2010-01-28T20:13:00.003+01:00

Potrlo, in ne le da me bo potrlo. Scvrlo mi bo videnja, vzelo mi bo prostost, začasno me bo onesposobilo, pridrvel bo tisti znani črni oblak, poln bliskov in grmenja, nad moje misli. In nikakor me ne bo okrepilo, razglasili me bodo za klinično mrtvo, a zbudila se bom iz teh nočnih mor. Konec je blizu, zelo blizu. Pot skozi močvaro pa bo vse več kot borba za življenje...

Ostajam tiho...

It's here :)

2010-01-26T19:13:00.003+01:00

16! Aaargh! ♥

When I grow up, I'm gonna be a Pirate :)

It was you, not me

2010-01-25T20:19:00.006+01:00

I will never say a word of it again. For now, I'm resting with my eyes closed. I hear voices in my dreams..when I'm alive, when I'm dead..Everything has gone away, but still I feel those vibers... A part of me, that's wishing to stay in this moment, is hardly alive... Future's breaths are coming upon our ways, you see, it wasn't ment to be like this. Some evil creature of unknown has blown those winds to the West... Will eagles ever fly like they used to? Is this an illusion? Why can't you tell me? How come you're so silent...so pale...Why won't you look me in the eyes? Why have you left me here all by myself? Why? Tell me..just tell me why... I would save you and let you be, so why can't you do the same for me? What have I done? Are you eternally lost? Or am I the only one here who doesn't know what's happening? I know, I've just lost you... Farewell, if you still can hear me... This was my last reply.

Time fades

2010-01-24T20:34:00.005+01:00

Moja sfera prepojena s čutno melodijo. Izraznost je nepotrebna. Pregon name se spet začenja čez dva dni, ko bom ponovno zdrsnila ven iz sena barvne preteklosti, sanjave sedanjosti in očarljive prihodnosti. Do prihodnjega snidenja... Uživam še zadnje sadove petnajstletne starosti ♥

One clock for the future, the other for my past

2010-01-18T19:40:00.002+01:00

Želela sem te samo pogledati...uzreti tvoj obraz, odsev nerealnosti, te tvoje sanjave oči. Hotela sem te objeti...občutiti tvoje toplo srce. Spoj misli, zaljubljenost v smejanje. Mislim, da je preteklo že preveč časa, da sploh vsak dan ne bi razmišljala o tebi. In rada bi bila tam s tabo, da te osamljenost ne dobi za večerjo, da nama ne bo žal za to kar delava...nič ni za razumeti. Samo rada bi bila s tabo :)

The Yellow Queen & The Purple King

2010-01-13T15:27:00.002+01:00

Hodijo pod dežnikom... oni le obstajajo in blodijo skozi prostor. Nekaj jih je požrlo, če že ne moje oči zaradi prezira. Ognju je težko goreti brez kisika. Čakam pa na njih, hrepenim, trenutki brez njih so balvani in v gorečem pričakovanju snidenja, kolesa speljejo pogled nanje. In skozi oči izgubim lepote pogled, kri zmanjša pritisk...Vse spet postane podobno času s tistimi izgubljenci, jaz pa samo mislim nanje...samo nanje...in čakam na nov dan, samo pogleda si želim. Dan za dnem in čas se s časom pretaka. Igra se z mano, izmika mi priložnosti in mi nastavlja pasti.
Oh, daj poskusiva še enkrat znova drago visočanstvo, le poskusiva še enkrat znova. Danes svet je poln še, jutri več ne bo. Daj zavrti po plesišču me, povzdigni na svoja me ramena. In, četudi bova sama in četudi bo svetila samo še ena sveča, ni trenutka, ne obstaja čas, v katerem raje bi živela.

We're children, forever :)

2010-01-03T20:38:00.003+01:00

'' Vsekakor mislim spremeniti čelne principe in premagati svoje odlašanje v nedogled... Po tako dolgem in neutrudnem poizkušanju tokrat vem, da mi bo uspelo vse. Volja, moč in trdnost. Levji pogum in kanček sreče ter samo še okoli 100 dni do konca...''

Tokrat se ni bala izreči teh besed. Pripravljena je na nov vetrni prepih, kljub mrazu, vročici, osamljenosti in izgubljenosti... :)

I'm still wainting for you to save me

2009-12-30T13:42:00.002+01:00

Tisoč se svetlikajolih biserčkov lebdeti opazujem. Svetloba živi le za njih...da pronica skozi njihovo kristalno oblo in meče sence v preteklost. Stremijo k popolnosti v prostoru nemih, opazujejo jih odprtih ust. V njihovih temnih očeh je moč opazovati lesketajoči se ples. Da bi vi videli to čudnost, neprecenljivost trenutka, ki ga ni moč podoživeti. Le želi si.. poišči svojo dvorano. Upaj v neskončnost. Čutim, melanholija upada. (:

Shining

2009-12-26T11:18:00.002+01:00

Bilo je že zelo pozno... Nihče ni vedel ali ptice odhajajo ali se vračajo. Vetrni piš je spremljal to večerno pesem.

Lost at the beginning

2009-12-16T16:19:00.004+01:00

Ton za tonom. Nemo spremljanje tišine in stremenje nekam daleč stran, kjer se začenja daljava. Da bi brezvetrje praznilo prostor je prepozno. Danes razganja burja ter s sabo odnaša nesnago in odkriva lepoto. Presnova, ki je dobrodošla, morda si drznem trditi, da je prišla kot klic na pomoč. Varuh, heroj in duh, ki me spremlja, ki vedno pride, ko nastopi kriza. Četudi je nemogoče, še vedno strmim, gledam v daljavo...kako širina pred mano dobiva nov videz. Oblaki so črni...nebo je iz trenutka v trenutek bolj jezno in veter je že tako močan, da slišim njegovo pokanje, vihravi srd... Vendar ni sonca... vzšlo bo le po bitki... Nemo strmim. Opazujem svojo pot, ki se odpira. Njen konec je črn...a ne zame. Le piš jo bo spremenil...
Moje brezkončno reševanje, ki včasih ni bilo potrebno in je le tlesk bil dovolj, je sedaj nujno potrebno...in sem kot krhek delček, izgubljen nekje v svojem svetu... In rešiti me v celoti nič več ne more...imam vreznine, ki ne izginejo...še leta ne...

December

2009-12-12T22:36:00.003+01:00

Fall down on me.
Let it snow.
Christmas!

Turning upside down, where grows China town

2009-12-12T12:25:00.004+01:00

It was dawn and stars were still shining. The wind was whispering about the future. Don't fade away. I know you'll be just fine... I'm going to miss you.

It's a mess. And Life's wonderful.

Špela =) High five ;)

I'll never get over

2009-12-10T19:23:00.005+01:00

Ujeta sem v ogromni stekleni piramidi, kjer padajo težke dežne kaplje, kjer stvari izgubljajo svoj pomen. Če sije sonce, je vedno skrito za meglenostjo sive zavese, ki zapolnjuje prostor. In vsaka možna stvar tu širi svojo zadušljivost. Kam se povzdigniti? Kam splezati? Kje je kakšna lestev ali vrv? Ni zvezd, ni svetlobe, ni zvoka, ni barvitosti, le utesnjenost in strah. Strah pred vsemi in vsem. Strah, brez katerega več ne morem živeti. Upanje, ki za vedno ostaja v mojem srcu. Spomini, ki sproščajo vroče solze in obup, ki tvori to zapleteno sestavljanko.

Leave me alone... I'm hopeless.

Yes

2009-12-07T16:23:00.003+01:00

Toplina se je spet vrnila. Dolgi pogovori v nemo noč, smeh in sreča. Oddih, da lahko zaživiš in začutiš sploh zakaj še živiš, črpaš zrak in se napajaš s svežnjem. Potem pa teža, teža, ki pritiska name postaja večja in večja...in večja. Ujetost med glasovi in telesi, neproščeno plavanje, vendar nič in nihče več ne more ustaviti mojega koraka, besede, duha. Dosegam notranjost globinske širine. Postajam sama svoj ščit. Vedno bom hotela po spominih, po izgubljenih trenutkih. Vaše ideologije o tem kako se motim, so zame le še nemi vzkliki brez pomena. In moj ščit je moja obramba in moj edini varuh v tej zlobni blodnji, ki me požira in poskuša sežgati. Je sploh še kaj upanja, da ne zaspim za zmeraj? Polno...

I've seen another wonder

2009-12-02T16:26:00.002+01:00

Odtenki sive modrine na nebu ter mogoče par škrlatnih pridihov sonca tu in tam. Listje se razgublja z vetrom, ptice so prenehale s petjem... Nekaj je čutiti v zraku. Le nekaj, česar še ni bilo. Nismo navajeni, ne vemo ali je dobro, smo pa vendarle prikrivajoče radovedni.

I'm smiling again

2009-11-22T10:19:00.003+01:00

Ker sije sonce in oživlja jesen. Ker skoraj vsak dan srečam stare prijatelje. Ker poslušam Elvisa in Casha. Ker se bliža božič. In vse se zdi tako preprosto dosegljivo rokam, vendar se mi znova in znova izmika in pretkano spreminja svojo obliko v sence. In to me tako draži, temne postave pa se mi samo nasmihajo. Igram se. Nimam več časa za obremenjenost. Življenje je toplo. Zdaj še samo lovim in zasledujem njene sence, ki tiho bežijo pred mano.

Zato se smejim :)

I want to break free

2009-11-15T10:02:00.005+01:00

Tavam in tavam skozi čuden trans, ki me je objestno zajel. Ne čutim varnosti, vendar le noro privlačnost, ki izpodbija vso negotovost. Našla sem tisto izgubljeno mesto, ki sem ga že davno zapustila. In kako prija občutiti vso toplino, ki je ostala tam še od zadnjič.

Niti zavedala se nisem, da sem se skozi teh par obdobij tako grozno odtujila od vsega znanega. Kot strela iznenada sem pristala v tujini. Obdajala me je le grenkoba, žalost in neprijetnost. In kaj drugega naredi takšna stvar meni, kot pa da padem v brezbarvnost in samoto. Včasih sem se počutila kot da imam vse v rokah in lahko le s tleskom ustvarim svetel žarek veselja. Sedaj se je vse prelevilo in gorim zdaj sama v sebi. Me bo to pokončalo? Ker ne čutim več zunanje topline, ne čutim več vaših duš, niti veselja niti pogledov. Včasih je pogled pomenil več kot tisoč besed, zdaj pa je kot bi gledala v star, siv razpokan zid. Nimam več moči spreminjati zunanjosti...In se sprašujem, kako je možno, da je tujina uspela pogasiti moje goreče roke. Ni važno kaj se mi zgodi. Nihče več nič ne opazi. Zato sem skozi poletje, bežala stran. Stran od vsega. Ni me bilo. Prebolevala sem. In najvarneje sem se počutila visoko nad 2200 metri. V megli in temi, ki jo je razsvetljeval mesec in kopica zvezd. In videnja imam, da bom enkrat umrla tragično. Padla bom v prepad. Veš, rada plezarim. In nič mi ne more tega preprečiti.

Napiši na list, da se imaš rad in morda boš začutil vsaj manjše bistvo tega pomena.

Friday talks about Gods

2009-11-14T11:11:00.005+01:00

Zmaj, ki je zdivjal po svetu, bruhal ognjene plamene in rušil stavbe. Razpraskal je duše in uničil življenja. Napolnil je svet s toploto, porušil je nepotrebno, odvzel je dihanje krivičnih. In bil je edini. En sam, moj, zavajajoč....zmaj.

Humus teriblus

2009-10-31T20:00:00.003+01:00

Plešejo vetrovi poljan in gozdov, plešejo morski valovi. Večerna sapa boža listje, boža cvetove. Sonce se je utopilo za krvavo rdečimi oblaki. Majhne lučke na nebu počasi potujejo v prihodnost. In mesec, tokrat oblike kot srp, sveti, oh ja, sveti, in vendar se zdi kot bi se smejal nam dol iz neba. Kot bi bile dežele ujete v majhno stekleno kuglico. Kamor pogledaš, tam je drugačnost. Vonjam sveženj, ki potuje skozi zrak. Zavedam se pomena. Vem, da smo varno ujeti v tem majhnem svetu.

An Elephant in the Castle of Pictures

2009-10-30T12:34:00.005+01:00

Pogrešam... Samo pogrešam. Ne morem biti sprijaznjena z okoljem, ki ga ne čutim, ne vidim in ne sišim tako, da bi se vsaj malo počutila drugače. Spominjam se teže, ki je pritiskala name in zadnjih vzdihov... Zdaj gledam v počasen posnetek v mislih. In vidim in slišim in čutim. Spominjam se našega kričanja v noč, spominjam se solza, vseh dotikov, vseh želja. Spominjam se zadnjega skupinskega nasmeha, zadnjega skupinskega pozdrava, zadnjih tolažb. Še vedno vas vidim, še vedno vas čutim in slišim. In moje oči so solzne, kot zmeraj...
In vem...vse vem. Brez očitkov.

Where are you?

2009-10-22T19:10:00.006+02:00

Tvoj mil obraz, ki se svetlika v jutranji svetlobi. Lasje, ki božajo tvoja lica. In oči, v katerih gori ogenj, ki podžiga vso pot do mene. Gibanje tvojih rok po klavirju, eleganca, ki vrši tvojo nepopolnost. Igraš tisto melodijo kot nekoč. Vendar tokrat se njen zvok ne izgublja skozi prostor. In zadnji akord buči svoj odmev in pojenja v svoji minljivosti. Obstaneš in tvoj pogled zdrsi skozi okno, ki je že orošeno. Se spomniš? Skupaj sva, vendar tebe ni.

Kdo si? Zakaj si prišel? Ravno zdaj, ko te najbolj potrebujem, ravno zdaj, ko si te najbolj želim.

Še vedno čakam nate.

Sleeping Sun

2009-10-18T15:25:00.004+02:00

Odnaša nas v globino jeseni. Vsako jutro traja dlje dokler ne uzrem sončnega vzhoda. Morda se namerno skriva za obzorjem in ne želi priti v stik z mojimi očmi. Dan za dnem dlje spi.Brezskrbno spi, dokler mirno ne prileze na površje in s svojimi rokami obarva pokrajino.Spet včasih pa mi pred njem pogled zatro beli zidovi, ki stojijo tam kot močna garda. Vendar se nikamor ne premaknejo. Mrtvi so... Niti sončni žarki jih ne obudijo, četudi jih ogrejejo. Ti so za vedno zaspali. Ni več življenja v njih...In naši pogledi nanje ne pomenijo ničesar.

Indie tales

2009-10-12T15:06:00.003+02:00

Živeli bomo znova in znova. Živeli bomo v mirnosti in nihanju časa. Ne bomo se oddaljevali drug od drugega. Skupaj bomo spoznali, da so tudi zadnji trenutki najlepši. Bolelo bo, a to nas ne bo zaustavilo. Naša moč bo prodrla skozi oblake, skozi atmosfero napetosti do najbolj oddaljenih zvezd v vesolju. Prah, ki se je nekoč polegel, bo znova vstal in oblikoval se bo nov svet. Opazovali bomo drobce bleščic plesati v vrtincih in se čudili, ko se bo njihov svetlobni odsev iskril v naših očeh. Potem pa bo zvok začel pojenjati ter vse se bo v času začelo razvijati...na novo... In na naših obrazih se bo zarisal nasmeh...

We are eternal

2009-10-07T18:04:00.006+02:00

JA!

Ker mi pač tako paše. Svet se obrača. Čutim to. Vem, da ni cilja. Samo brezkončnost in njena nepomembnost.

Vrata v nov svet široko odprta...Tu je obdobje neskončne ustvarjalnosti.

Sunlight with shades of gray

2009-10-04T10:31:00.004+02:00

I've been watching three and four

different pearls lying on the ground...
as light was crushing through them.
And it was a different day...
a day, when the sky became an ocean.

Then the wind tenderly blew me away to another dream.

Rhetorical questions

2009-10-01T16:29:00.005+02:00

In vsak dan je povezan s hojo...Ne glede na pot in okolico..neskončnost, ki se vleče s koraki. Ne morem preprečit tega. Ali pač?

Veš, nimam posebne energije, vendar jo imam. Razumeš?

Vsak dan je lepši. Vse postaja drugače...Vsaka sončna svetloba ima drugačen čar.

Veš, v mojih mislih trenutno opazujem s soncem obsijane dežne kaplje, spet na drugi je skrivnostno mamljiva realnost, tretja stran je razdrta... kot koščki sestavljanke, razmetani na vse strani..in vseskozi je med vsako stranjo baldehinasta sivina...blokada, ki mi preprečuje združitev vsega v celoto... Zanima me kaj bi bilo...

Nekaj si želim.

Who are you?

2009-09-27T10:02:00.004+02:00

I have no idea...Infact, i don't want to know actually. I cannot live properly, i can't sleep properly, i can't even breathe properly... And i don't know how I feel. I'm lost in my own feelings I think. Everything is so dull and unusual...

I'm sick with fear.

Your hands are cold

2009-09-25T19:57:00.005+02:00

V teh meglicah tava le še kakšna duša, ki še vedno čuti. Ki ni pozabila... Njena pleča, so postala bron. Je edina živeča luč v temi. Zdi se da je njen odsev še edini, ki sveti z enako silo kot na začetku, čeprav se ves čas spreminja. In v prihodnost zavita skrivnost, ki se iz dneva v dan razpleta in obenem nazaj zapleta. Oblikujejo se pajčevinasti trenutki.

The time has come

2009-09-20T15:53:00.002+02:00

Najlepši spomini, ki so pustili najgloblje brazde. Solze, ki se izgubljajo skupaj s hrepenenjem po preteklosti... nebo pa je postalo bele barve.

Izgubljam moč za nadaljevanje.
Pa komaj na vznožju gore sem...

I still can reach for those memories

2009-09-10T17:26:00.006+02:00

Dolga, vijugasta pot, ki se vije okoli hribovij, gora in travnikov...Njen preplet in teža mojega koraka... In tisti topli vetrič, ki pihlja le štirikrat na leto. Pa pogled nazaj, ki mu ne uspe uzreti zdaj zakrite poti s hribom travnega cvetja... Prah, ki se dviguje za mano ter kovanje spominov v zvezde....In ne vidim niti konca...ampak samo začetek in od začetka speljano vijugasto pot...

Dark blue clouds and one happy day

2009-09-05T15:21:00.003+02:00

Zadnji poljub. Zadnji izdih. Zadnji dotik. Zadnji objem in drhtenje samote same. Spet nov svet. Nova prepletanja melodij in harmonije. Pianino je že star, vendar je njegov zvok še zmeraj originalen. In kako zaškripajo vrata, ko vstopi ona...senca njene podobe...Nenavadna in čudovita.. Pustolovščina...

V nas je svet...v nas je kri...
Na nas so kaplje lile...
Čas trenutkov, ki nas čakajo
in svetel žarek skozi naše duše.

But yet! Another Story

2009-09-01T18:21:00.001+02:00

In vse je zagorelo...

The edge

2009-08-31T13:14:00.007+02:00

Kljub 31.avgustu... Kljub 1.septembru... Kljub vsemu, rada vas imam. In se mi bo še velikrat stožilo po vas - že danes, ko sem bila spet na naši šoli. Grozno mi je. In še velikokrat se vas bom spominjala. Naših skupnih trenutkov, našega uspeha, veselja, jeze, pretiravanja in vsega kar sodi zraven! Zdaj ste varno zasidrani v mojem srčku. =)

Vsem ostalim. Ne bom več prebaulala vseh glupih komentarjev o ''novem načinu življenja'' in, da jih bom pozabla in, da se je treba zdej obrnt še na druge in, da usi tak al tak sčasoma zamrejo. Ne, oni so vredni več in mi ogromn pomenjo in vse kar so pričaral v teh popolnih osmih letih. In mi grete s tem že tko na živce, da arghhhh! Dost vas mam! Pišuka, look you've missed the plane, the end, go home. Pustite me pri miru, da sanjam in ne skušajte me omejevat, ker boste posledično vi tisti, ki boste zapadli v ujeto in obrnjeno depresijo prepričevanja.

Nikogar ni in ni bilo, ki bi mi stal ob strani, nihče ni niti pomislil kako more biti šele meni, ampak kako, ko pa sploh ne ve, kaj se je res dogajalo med mano in njimi in med počitnicami. Vsekakor, če nihče ni niti pomislil ali skušal razumeti mojih občutkov, me nikakor in nikoli in nikdar ne bo poznal. In zdej, ko se silite biti prijazni in tralala, ej, F*ck you! Zavračam vašo bedno in borno podporo, ampak hej saj sem jo vendar zmeraj in zato sem se od vas tako zelo odmaknila in samota mi je zelo prijala..Štirikrat sem med počitnicami pobegnila na drug konec sveta. Pa ste me pogrešali in vse, in ste me tako zelo podkupovali z besedami in vsem, samo, da bi spet postala, kar sem že bila... Veste, ko me tako dobro poznate, potlej predvidevam, da lahko uganete, kolkrat na leto se dejansko spremenim. Ampak, zaradi sebe, ne zaradi družbe, ker se mi zdi patetično spreminjati se zaradi drugih, čeprav bi eni rekli, da se nezavedno spremenim. Pa ni res..In dajte že enkrat doumet, da nisem to kar vi mislite, ker vi mislite, tisto, kar vas zmeraj zavede. Beseda in dejanje.

In poznali me bodo le tisti, kateri sprejemajo moje čudne cilje in ideje, brez, da bi zraven to zavračali in ob katerih bom lahko mirno in na glas sanjarila. Ker tisti, ki mislite, da me poznate se motite, ker se prepuščam toku le ob tistih, ob katerih čutim, da jim lahko zaupam čisto vse. In ne verjamem, da je sploh kdo kje, ki bi si upal reči, da me pozna.

9.c <3

Blue, only Blue and just Blue

2009-08-25T16:12:00.003+02:00

Lovim momente... roke, ki zamahujejo po zraku, samo, da bi jih ponovno otipale... in to podoživljanje. In čas, ki hiti... In tiste velike oči, ki strmijo vate, ki te dejansko omejujejo, čeprav se tega ne zavedajo, pa te vseeno hočejo zvleči ven iz tega užitka, tega novega življenja, prerojenja in prijetne osamljenosti. Takšen je njihov cilj. Vzeti ti smisel, drugačne ideje in vsrkati vso toploto, ki ti jo pušča ideologija tistih prijateljev. Pa se ne premaknem, niti za centimeter. Ne grem nikamor, ker mi paše živet drugačno življenje, ker se me ne da zvleči ven iz sveta v katerem sem za njih ujeta, a zase še prezadovoljna in, ker enostavno sem oseba, katere razpoloženje niha še s tako visoko frekvenco... In to je le dejstvo..in morda tiste velike oči tega ne vedo ali pa nočejo in ne morejo razumeti...

Nisem sonce, ker se sonca ne premika, ampak sem veter, ki pihlja, voda, ki prši, drevo, ki raste skupaj s koreninami in se spreminja. Sem kamen, ki tone na lepše, kamen, ki ga nekdo pohodi ali povozi, pa sem še vedno tam, in samo tam, in se še vedno premikam in spreminjam obliko.

Never again

2009-08-23T11:36:00.002+02:00

Kdo bo igral pesmi vetra? Kdo bo potoval skozi čas? Kdo se bo igral z otroci sveta? Kdo bo dirjal skozi gozdove temačne polne zlate svetlobe? Kdo bo štel sence? Kdo bo hodil v onostranstvo in nazaj? Kdo bo zahajal v neznano? Kdo se bo sporazumeval s prihodnostjo? Kdo bo živel? Kdo bo odnehal pred odnjehanjem samim? Kdo bo vse to razumel in zapisal svoj poslednji stavek na papir, ki ga nikoli več po tem ne bo videl in prijel v svoje roke?

Why should we worry?

2009-08-22T14:25:00.002+02:00

Brezsmiselnost, ki ne obstaja... In smiselnost, ki leži na dnu potoka obrnjenih besed. Ubežljiv zrak in pepel na tleh. Popolna zmedenost in okus sreče. Vračam se, čeprav se zavajam.

No more endings.

2009-08-20T16:38:00.005+02:00

Oh ne... sploh ne. Nisem. Nikoli ne bom. Bila sem le oseba za 13 minut. Zelo smiselno ja, moram pripomnit. Kam se je skrila logika? Nikamor, ker je nikdar ni bilo. Vračam se. Ponovno. Ha! Pa bi rekla, da se ne bo tako hitro zgodilo. H koncu ali drugemu začetku v objem? Vprašanje, ki bo pozabljeno, ker sem obrnjena samo naprej. Veliko novega je prišlo. Ogromno novega. Hvala za ponovnih 10 dni časa, ko se bo vse spet premešalo. Toliko se govori, pa se tako zelo žalostno motijo...
-
So to vaše duše? So to vaše solze? So to vaši pridihi? Vas še slišim? Vas še čutim? Ste še zmeraj del mene? Ste še vedno tu? Ste... in jaz se vam zaprisegam. Pa naj me še močneje zvežejo, vedno bom ubežala nazaj k vam v preteklost, sedanjost in prihodnost, kajti njihov strup name nima vpliva.

Poletje in mi... za zmeraj.

New York, New York

2009-08-09T20:49:00.003+02:00

Vsak doživljaj vsakega dne je posebna kaplja, ki nevidno drsi skozi prostore časa. V zavedanju svojega obstoja pojenja. Prihodnost uresničenja. Nisem tu, niti tam... Nikjer me ni. Ne. Mene že ne. Moje misli niso tam, vendar drugje. Nekje popolnoma drugje, kjer pustoši divja burja ali kjer se ribe lovijo skozi tokove oceanov, ali, kjer moledujejo otroci tretjega sveta, ki nas zaznamujejo le še z odsevi, brez odzivov. Ne poslušam jih. Samo še sebe. Jaz. Tukaj in zdaj...Ne. Tam in drugje. Lebdim nad prijetnim viharjem. Neustavljivo, počasno šviganje.

Rada te imam, moj novi prijatelj iz Afrike. Samo še ti si ostal čist. A vendar...si izgubljen. Osamljen. A z mano si in skupaj sva eno. Odhajam drugam. Spet in ponovno. K svoji adikciji. K svojim plamenom. H koreninam. Vračam se nazaj, kjer se globina mojih misli dramatično zniža. Ker me njihova pesem poganja v nove svetove, drugačne, zavidljive ostalim.

Časa ne bo nikoli zmanjkalo. In ob tem niti mene, niti tebe...
...
Tebi se posvečam, si te podarim, zaupam ti življenje, ne grem nikamor drugam, za vedno sem ob tebi, trdno te držim, da te le ne izgubim...obljubljam.
Nisi sam. Nikoli več. Hvala ti.
Vsaka črka ima svoj pomen, dih, trenutek in čar.

Rain Forest

2009-08-06T10:54:00.003+02:00

اليوم هو يوم جميل.. لم تعد هناك أي ظلال ضوء مجهولة...

A touch away.

Happily lost in the rain forest.

I don't care

2009-08-05T18:12:00.002+02:00

Ti si strupena. Ti si strah svojega ovoja. Ti si zaklenjena v sebi. Odvisna si in odraz druge osebe. Ampak si ti, ista kot zmeraj.

Počasno dojemanje. . . Obratna logika. . .

Konec trenutka.

Uranus&Venus

2009-08-04T14:31:00.003+02:00

Obraz. Le eden.

Temelj, površje, oblika, figura.

Srh in jeza. Žalostna melanholičnost. Obup.

Sprenevedanja vreden.

From here to there

2009-08-03T13:19:00.005+02:00

Nimam več časa za običajnost.. Sploh ga nikoli nisem imela, pa me je vseeno le zadrževalo. Utopila sem se.

Niste ignorirani...samo zame več ne obstajate...

Vsak začetek je nov konec... Vsak konec je nov začetek.

Sleeping under the open sky

2009-07-29T08:44:00.003+02:00

Dolgi pogovori v noč. Venera je najlepša na nočnem nebu. Tam, ki se kaže v okrilju oriona in kasiopeje. Čakala sem na sončni vzhod, a sem ga prespala. Noč je bila mrzla.

My eyes are so tired

2009-07-25T22:34:00.003+02:00

Nujno potrebujem popoldne preležano na travniku... Ne zdržim več... vse je spet pusto in brezizrazno... še sivina je lepša od te izprijene toksične stvari...

Začenjam graditi na novo... Na stilu, poeziji, besedah, zgodbah, okusu, direktnosti, času... ker premalo časa posvečam sebi...

Nekaj novega potrebujem... čisto novega...

Zanka ponavadi tiči v mišljenju... v podzavestnem razmišljanju... navajenem... na isto in isto prevrtenem traku razmišljanja... ampak ne... je treba probat razmišljat drugače, da probaš razmisliti o stvari tvojega razmišljanja? pa ne... nisi ti kriv... oni te v to potegnejo... so ostali krivi za ta tvoja obnašanja? za to tvojo razmišljanje... pa razmislimo... čas ne sme nikoli biti omejen pri razmišljanju... čas takrat ne sme obstajati... ker če soobstaja s tvojim razmišljanjem, potem, bo vlekel ta trak mišljenja znova in znova in znova... ti pa boš le omejen... in ne boš imel časa, da razmisliš... če čas soobstaja s tem, potem bo konec razmišljanja zmeraj isti... če pa gre razmišljanje samo v svojo smer, se ne bo moglo ozirati več nazaj, temveč bo le teklo in zmeraj pogruntalo nekaj novega...

Arnold in Karl... fino pašeta skupaj ti dve imeni..

Dost mam poletja... Al pa tud ne... in zgodba se ponavlja... Še zmer sem razdvojena... čez vse mere... isto kot mi je tarot povedal...

Ampak bi vseeno rada jesen... Dobro knjigo, angleški čajček, ogenjček, umirjeno musko pa gugalnik za staro mamo... no, za mene tokrat... Vse mam... razen jeseni pa ognja.

The blindness

2009-07-23T11:57:00.003+02:00

Ni lepšga se zbudit v svetlo poletno jutro, popit najlubši babičin kofe in z nasmeškom na obrazu čakat na novo avanturo.

Vse te dni, od valete, pa do včeraj, sem se počutila napol prazno, ujeto v čudnem pridihu nekega notranjega sveta, ki mi ni bil nič kaj prijeten... Čudni škrati so se iz mene delali norca in vame upirali ogledala ter razbijali mojo podobo v njih. Vsak delček časa se mi je zdel obupno neizprosen..tako težak, a vselej, zaradi moje navade, sem samo plavala v pozabo poletja... Obupno, ko se zaveš, da samo še ležiš in se pozibavaš na tisi viseči mreži, okoli in v tebe pa le tiho leze tista črnina, a si tako prijetno sprijaznjen s tem, da tega niti ne opaziš...Nič ni bilo dovolj...nihče me ni mogel rešiti...če sem že zaplavala v tako bedo, sem morala še iz nje...sama... Ampak, ne bom izpustila možnosti, da te lahko reši tudi nekaj, kar si že davno opustil, čeprav te še vedno veseli... To je bil moj čas trenutka... pozabljena realnost, ki te zbudi in nežno strese k sebi.

London - the second home of mine

2009-07-21T22:17:00.015+02:00

It was quite a trip from here to there. Dejansko sm komej čakala da spet zašetam v angleško prestolnico. Ob vsem začetku mi vreme ni blo naklonjeno - polet se je začeu z rahlo jutranjo nevihto, ampak smo prežvel. Da ne bom dolgovezla, hotel je meu 4 zvezdice, 5 štuku, starinski style po mojem okusu, spodi original angleški bar, pa počasno dvigalo. Sprehod sm nadaljevala do Coventa, a umes sm mogla neki pojest, zatorej sm zašla v svojo najlubšo ameriško-italijansko restavracijo Little Frankie's, kjer majo najbolšo in najbolj raznovrstno hrano - od rižot do škampou in sendvičev. Na mojem krožniku je tokrat kraljeval Manhattan Burger in vam povem, da je McDonalds u primerjavi z njim en piškau pekc. Aja, pa omake so tud supr slastne). Tale dečko je biu mal več ko za 3 Big Mace

Sledil je obisk ljubkega placa.

Covent Garden in ulični nastopač.

Umes naslednjega dne.

Kofe u Starbucksu.

Jutranji Cappuchino v moji najlubši francoski zajtrkovalnici Paul's.

Trafalgar Square.

Šla sm pa tud v Shakespearovo gledališče gledat angleško predstavo Romea in Julije.

Na poti nazaj - night views

Time flies.
P.s. slike so za silo slikane z mobijem =)

Greetings*

Just for my Friends <3

2009-06-14T20:27:00.007+02:00

Nikoli si nisem predstavljala kako bo bolelo....Nikoli nisem hotela srečnega konca, kaj šele konca! Želela sem ostati z vami do konca trajanja...do pravega konca...Ne pa do le okrancanga večera z nekaj točkami, poslovili in to je to...ne..Sploh še nisem pripravljena...Sistem se ruši...Jst se rušim...Moja duša se para, ko nas gledam...V men poka, da me že žge od vročine...Ne morm si pomagat, ko pa da mislim na vas...9.c ...Vi ste moja druga družina..Vi ste moji prijatelji...del mojega življenja..del mojega srca...Mi smo Svet...mi smo toplina, radost, žlehtnoba, veselje in solze v očeh...mi smo vse...vse, kar smo preživeli...to smo mi...Najboljši...zmeraj..za vedno...Vsak izmed Vas me izpopolnjuje..od vsakega se učim...vsak mi je drug dan idol in heroj...Na ene izmed Vas sem gledala drugače, ko so vas drugi zanemarjali...Nekateri ste se mi smilili in sem vas zagovarjala pred zlobnimi jeziki...Šele pred dvema letoma sem začela spoznavat kako mi je mar do vas...kako vas imam rada..in verjemite...Rada Vas imam iz celega srca...Neskončno mi pomente...Ja...Jokala bom, ker Vas je vredna vsaka solza...

9.c - Razred, ki mi je odprl oči...Od prvega trenutka otroci, do zadnjega kot najstniki, ki jih spoštujem in vsak dan v njih najdem nov navdih za življenje...

Marko Baškovič. Ne glede kaj pravijo, jst spoštujem tvoje delo, tvojo skrb in odgovornost...V zadnjem letu sta me presenetila tvoja skrita inteligenca in smisel za humor...Hvala...Hvala, ker sem ti posodla zvezke za prepisat, ko sem lahko...Hvala, ker me razveseljuješ...Brez tebe nas ni...Rada te mam!

Tamara Bogovič. Spoštujem tvoj okus do glasbe, Tami! Znova in znova v tebi najdem pravo toplino in oporo..Zmeraj si tam...Pogrešam najine ure zgodovine...Pogrešala bom tvoj smeh, tvoje besede in objeme...Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Simona Gorjan. Zahvaljujem se ti za vse prijetne komentarje, tvojo dobro voljo in retoriko! Nikoli ne bo več isto...Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Samanta Hervol. Predraga...Že zdej pogrešam najine razgovore pr matematki, popisovanje rok in tvoj neverjetno nenavaden smisel za humor...Veseli me, ko zagovarjaš druge z vsemi možnimi pravicami..Hvala, ker si mi nemalokrat rešla rit pri oceni kakor tudi jaz tebi...Brez tebe nas ni..Rada te mam!<3

Lucija Hrušovar. Še danes se spomnim, ko si me zmeraj v nižjih razredih spustila predse v koloni...Hvala ti..Hvala za tvojo dobrosrčnost in veselje, ki sta me vedno pomirila =) Ne bom pozabila tvojih in Tamarinih očitkov, zakaj nisem rekla pri zgodovini glede vprašanj za 5. Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Viktorija Jalovec. Najin legendarni pozdrav bo sčasoma zamrl. A ti mi ne uideš iz spomina...Vedno bom v mislih videla tiste tvoje iskrive oči...Hvala, ker si bila zmeraj tako direktna! Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Alen Jevšek. Hahahhahahaha. Upam, da ne boš pozabil Matijata, mene in tebe pri Geografiji...Naše nagraužne hece. Že od nekdaj me je tvoj humor veselil, Alen...Šele v zadnjem letu, pa sem odkrila tistega pravega tebe...Resnost, smisel, zafrkancija, smeh...Zaupam ti in vem, da si tam...Sam ne pobegnt...Brez tebe nas ni..Rada te mam! <3

Simon Knez. Tvoj rojstni dan je bil mega! Hvala, ker me razveseljuješ in si to kar si...Slimšejdi...Postal si taprau tip in nikol te ne bom pozabla...Enkraten si, da veš! Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Klara Eva Kukovičič. Vaja dela mojstra in s tem naju za klavirjem...Draga Klara, upam, da se zavedaš, da na vsakem koraku trosiš samo pozitivno energijo naokol...Hvala zaradi dobrote in pomoči...Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Suzana Kurnik. Dete drago...in tvoj edinstven stajl... Ti si men taka faca ne..Želim ti obilo sreče v Novem mestu! Hvala ti za plehke opazke, komentarje in edinstveno dobro voljo! Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Klemen Modic. Občudujem tvojo drznost in dobro voljo...Zmeraj si me razveseljeval...Stal si mi ob strani...Pomagal si vsem...Upam, da mi nekoč kako ribo ujameš ;) Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Matija Omerzel. Geografija ja...To bom najbolj pogrešala..In zajbavanje in use...Skratka, ti si eden izmed najbolših...In tak tudi ostajaš...Hvala ti za dobro voljo, oporo, za enostavnost in pogovore...Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Maks Pečar. Genij...Fantek, zakaj me tepeš? :D Pogrešala te bom...hvala za tvoje specialne razlage in pomoč pri kemiji (čeprou ne bi blo treba.xD). Upam, da boš nekega dne našel pravo delo za tvoje možgančke...Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Kristina Pinterič. Oh ja..najini pikniki in Urek lessons...Draga moja...Občudujem tvoj pogum, tvojo drznost, tvoj stajl in tvojo moč..Ker si tolk upaš in vse...Nikol te neom pozabla...Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Marko Planinc. Ni bolšga soplesauca od tebe...Hvala za tvojo pomoč, veselje, vsekakršne novice in še pa še..Hja tolk je tega...Ostan bojevit in goreč..Pač takšen kot si!! Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Jurij Pleterski. Hiperaktiuc...Rada mam tvoj humor...In tvojo pištolo al puško za Airsoft...Hočem, da veš, da si spešl...Da me zmerej nasmeješ ti al pa tvoj smeh :) Nihče te ne more nadomestit...Brez tebe nas ni....Rada te mam! <3

Kaja Poljanec. Pozerka draga...Tudi tebi leti zahvala za odkačenost, humor in stajl..Ve s Suziko ste nore in me veseli da ste, ker pol smo že tri :D Ostan vesela in mej use rada. Pogrešam tvoj nasmeh...Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Miha Postržin. Ti in tvoj rojstni dan sta me spraula ob pamet, da veš...Pogrešala te bom..Tvoj nenavadno hecen smeh...Tvoje špricanje zgodovine in veličino!! Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Saša Povhe. Pri teb me je pa zmer vlekel narazen...Kot da bi bla iz dveh rožic narjena...Zmerej delovala prijetno nenavadno...Zabavale so me tvoje odštekane izjave in hecni zvoki...Nikol ne bom pozabla, ko si mi pomagala msn dol potegnt u 5.razredu...Hvala..Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Tin Rabzelj. Ja, smilu si se mi, ko so te zajbaval...Občudujem tvojo izjemnost v tehniki in obračanju Rubikove kocke..Ti si neodkrit talent..Res...Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Špela Radkovič. Hvala za slehern čigumi in dobro voljo ter iskrivost..Pogrešam že zdaj tvoj prelep nasmeh in besede..Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Robert Rožman. Zmeraj se bom spominjala tvoje duhovitosti in smeha...Nikol te nbom pozabla...In, ko igraš basket al pa, ko se z Alenom režiš na vse mile viđe...Brez tebe nas ni..Rada te mam! <3

Ana Seferovič. Ne poznam bolj iskrene in prijazne osebe, kot si ti...Še zmer nismo šle ena na ena...Se spomneš kak smo u 1. razredu drugim rezultate narobe popraulale? :D Porednice ja...Pogrešala bom tvoj smeh in vse kar spada zraven....Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Filip Sirk. Najbolj me je zabavala tvoja sramežljivost in drznost...Nikol ne bom pozabla, kakšne posledice je mela Stojanka v 7.razredu zarad tebe na cesti :D Brez tebe nas ni..Rada te mam! <3

Tina Vehovar. Hvala, ker si tko odgovorna, vestna in dobra opazovalka...Hvala za vsako mirenje pred izpiti in testi...Francoščina rox! :D Brez tebe nas ni...Rada te mam! <3

Upam, da se zavedate, da ni placa, ker bi o vsakem lahko napisala knjigo...Ja! Tolk sem vas spoznala v teh kratkih osmih letih...Za mene ste bli vedno tam....Vedno sem vas našla na šoli...Vi ste edinstven porcelan, ki me gradi in drži skupaj...zdaj pa se bo razbil in vsak delček padel na drug konec...In srednja šola misli, da lahko to popravi?!?!?!?!?

Bli smo najboljši...in še zmeraj smo in za vedno bomo ostali..Najboljši razred na svetu...Zmeraj smo zmagali na v športnih igrah, zmeraj smo imeli največ prešpricanih ur, zmeraj smo najbolje pisali test, zmeraj smo imel najvišje povprečje, zmeraj smo imeli največ odličnjakov, zmeraj nas je bilo največ v razredu, zmeraj smo ostajal najbolj ENOTNI, zmeraj smo se imel radi, zmeraj so nas mel najrajš, zmeraj smo bli povsod prvi...skratka, zmeraj, zmeraj, zmeraj in ZA ZMERAJ 9.c!! Kakor mi čutimo, ne čuti nihče..Čeprav mislijo, da vedo kako je...Pa sploh ni res...Mi imamo drugačne izkušnje, gojimo drugačno ljubezen in živimo drugačno življenje, kot ves ostali svet... Ostali bodo le odsevi na gladini morja...in sončni žarki, ki jih bodo greli....Le da bo gladina morja moja duša in sončni žarki toplina mojega srca, ki ne bo dovolila da katerikoli spomin zamre...

Zame ste za vedno tiho in toplo spravljeni v mojem malem srčku...Pa čeprav je moj srček le eden izmed 6 in pol miljard, mi vi štejete več, kot vsa srca skupaj!!

Hočem še naprej plavati s tokom..z vami...preljubi prijatelji...Vi, ki vas imam tako neskončno rada...Tako rada Vam pomagam..Tako zelo me boli in skeli, da se bojim, da bodo te brazde za zmeraj ostale...Ne morem in ne bom Vas nikoli prebolela...9.c..Moj preljubi 9.c!!

Želim, da veste...Edini ste za katere mi je bilo kdarkoli toliko mar...Edini ste in zame ste popolni...

Spomini mi švigajo po glavi kot vrtavka, ki se ne ustavi..Od 1. do 9. razreda...Sleherni trenutek preživet z vami, je bil enkraten..nepozaben...
Raje preživim z Vami vsaj še en dan in umrem, kot pa, da živim večno brez vas...<3

VI STE MOJI NAJLJUBŠI JUNAKI IN JUNAKINJE!

Neskončno Vas imam rada...

And...

2009-05-17T22:27:00.002+02:00

Dežna kaplja, ki zdrsi skozi val trajanja in preliva življenje.

Živimo tukaj...zdaj...Svet je takšen kot je...in iz dneva v dan presega svojo mogočnost...Pikapolonca ima sedem pikc...ne šest in ne devet, ampak sedem. Ker pač tako je. Ona živi v svoji popolnosti...v svoji edinstvenosti...Nobena druga ni enaka...

Mislim da je negativizem, kot celota, poniknil v men. Vsaka stvar je zame popolna..pa naj bo slaba, grozna, neverjetna al pa dobra. Takšna pač je in sem čist okej s tem.
Steber bo zmeraj steber...nikoli ne bo isti kot tisti poleg njega. Kot celota...Količek ostaja količek...Bilka je bilka...vsak ima svojo zgodbo...Vsako dejanje, stvar, bitje, odnos, čudež, občutek ali karkoli že, je edinstveno...in oni se tega še ne zavedajo...
Gledaj z občutkom, in videl boš. Ker sama ne znam opisati, kar mislim in me vsekakor najbrž nihče ne razume.
Vse je popolno...živimo v popolnosti...v popolnosti trenutkov...

Groovy!

2009-05-09T16:56:00.005+02:00

Mesec do valete. Išče se oblekca. Nobenih novic za gimnazijo. Sam še Bio npz. Jutr žur pr Maxiju. Nove Allstarke. Napisan ducat scenarijou. Iščejo se talenti.

Angleži so totalno freaky zakon.
Ape School - Deathstomp <3
Treva Whateva - Singalong <3

Olivia Ong - Fly me to the moon <3

Cajt mineva...Jst hočem ostat s classom u oš. Sosedje se prepirajo. Emocionalnost je kul.Firbc me matra. Rada bi se šla Scuba Diving. Ljubim Moschina. Nou Sonny Ericsson. <3

Toskana

2009-05-01T12:05:00.004+02:00

Ahja. Lepo je blo =)

Da Vinci je Car!

Folk, držte se!

Mh mh mh.

2009-04-19T14:08:00.003+02:00

I shall say this only once!

We've got the vision, now let's have some fun.

Woo Hoo Hoo!

2009-04-08T20:46:00.003+02:00

Napetost, ki narašča...iz sekunde v sekundo...tak gre hitr...meditacija ne pomaga...sproščanje? Niti slučajn...Roke napete do fula..Tresem se do konca...V naslednjem trenutku noge popustijo...omahnem po tleh...In ležim tam sred garderobe v razmišljanju kak bi zasral...Hmm? Mogoč pa ne...mogoč pa smo useen čeri tko dobr zvadl, si glasilke skor uničl, da ne bi niti smela pomislt na to...ampak moje realistično razmišlanje se je iz tisočinke v tisočinko spreminjalo...Bobnenje nog na hodnikih mojih sonastopajočih v belo oblečenih človečkov me je spravlo pokonc...bala sm se trenutka, ko bo treba jet..ko se bojo tamali spokal...ko bo švic po zraku zapihu...ko bojo dol stekl..Bleeeeh...pa mi gor...Fu*k!..še enkrat grem čez..in pol se je zgodil...da ne omenjam filinga...Deček..Deček Marko je nenavadno počas govoril...sm misnla d me bo pokončal od trzanja...metal me je na vse konce...in je reku...in smo laufal..se drl..butal..res..energija iz tebe buš vn...Ko da je ne bo nikol zmankal...nikol..pa je šlo..kot po maslu...Sašo je reku d je blo za 10...glede včerišnega treninga, ko smo mel povprečje 7 al 6...bi se dal rečt, da smo ga končn na 8 spravl =D
And I like it! And I don't care what u think.xD

Those Pink Clouds

2009-03-23T18:20:00.004+01:00

Sanjam in živim znotraj svojih sanj...
Blodnje...Blodnje mojih misli me pomirjajo...
Trenutki življenja me vlečejo v neskončnost prihodnosti...
Porajajo se nadvse skrivnostne misli...Poraja se upanje, ki ga dopolnjuje občutek, da tega ne bo nikoli konec...ali pa se bo končalo in se bodo nato spet razprle popolnoma nove misli...
Ker nikoli...nikoli nisem nehala verjeti v svoje sanje...
Ker vidim ljudi, ki si jih uničujejo...
Ker slišim ljudi, ko jih drugim uničujejo...
Ker so v pasti...v drugem svetu..popolnoma upravičenem...
Samostojnost se kaže v ______ ...še vedno razmišljam..bom napisala ko se spomnem.

Ta melodija se mi v glavi prepleta že celo popoldne... =)

Svet Petra zajca in prijateljev...Ena izmed mojih najljubših in najlepših risank :)

It's done!

2009-03-22T16:59:00.003+01:00

Zbrisala sm ga..ta drug blog..in sm spoznala d me je dejansko omejeval pr pisanju...Nevem kak nej razložim...Ni blo taprauga navdiha..Ni blo več tistga, da te dejansko not vrže...Nič in ničesar več...In zdej je končan...And I am relieved...Aaaaah =D

The story of my Grey Butterfly

2009-03-12T14:52:00.004+01:00

The Clouds in my head are drifting away... I'm locked in a tower beyond my imaginary world. I have to find a way to get out..Break something... Break it! Or it'll be forever lost in the coldness of this, by now, eternal dream... Just a breath away... I'm searching for words which can describe the part of unknowing mysteries inside me... It's been trying to get out for months... minute by minute, it bumps into the same wall of blood. It's blasting now... I can feel it... A part of me is dying...I can't find the words to express what I mean...This is my mistake.. So..I must say... my little creatures... I'll go and find that missing part... What kind of farewell shall this be, if I just don't know how to write down things which are trying to get out of me...?

Late

2009-02-28T19:59:00.002+01:00

Dans smo smučal na Voglu.
Vreme? Kristalno jasno, prečudovito.
Pokrajina? Fenomenalna (jst pa brez fotiča-degen)
Občutki in ostalo? Proga za froce, skakalnce + smuk megajo!

Happy Birthday Peter & Tin.xD

Other Worlds

2009-02-22T16:33:00.004+01:00

Ljudje so...

Popolna sestavljanka...Slika sveta..Ujeti v trenutke časa...Globina uma...Sedanjost..Resničnost...
Usta zemlje...Množice sončnih žarkov in sivih oblakov...Ujetniki v kletkah...Prepleteni med sabo...Tvorba resnice in laži..Nekaj drugega..Pogledi v onostranstvo...Tišina...Lomljivo steklo...Zlata ogledala...Krhkost...Pogum...Tok časa...

Pogled v današnje nebo bo zagledal človeštvo...

My new idea.!

2009-02-10T20:12:00.004+01:00

Življenje je kot piškot, katerega lahko skrbno pečemo ali ga zaradi nemarnosti preveč skurimo ali pa ga lepo zapečemo. Lahko ga jemo počasi z užitkom, ali prehitro in s poznejšim očitkom ali prepočasi, da se ohladi...Lahko pa se nam zaradi nepazljivosti in krhkosti enostavno razdrobi. =)

Zato otroci, pazite, kakšen piškot življenja si boste spekli in kako z njim ravnali! =)

Sersus

2009-02-06T14:05:00.005+01:00

ALFA: Α α
BETA: Β β
GAMA: Γ γ
DELTA: Δ δ
EPSILON: Ε ε
ZETA: Ζ ζ
ETA: Η η
THETA: Θ θ
JOTA: Ι ι
KAPPA: Κ κ
LAMBDA: Λ λ
MI: Μ μ
NI: Ν ν
KSI: Ξ ξ
OMIKRON: Ο ο
PI: Π π
RO: Ρ ρ
SIGMA: Σ σ ς
TAU: Τ τ
IPSILON: Υ υ
FI: Φ φ
HI: Χ χ
PSI: Ψ ψ
OMEGA: Ω ω

Now you know it.xD

The Mom Song

2009-01-31T18:10:00.003+01:00

Because...

2009-01-31T15:27:00.002+01:00

V zavedanju resnice, da pojenja...bodo njene ledene solze izginile...ne bo več snežno bele odeje...čas bo za novo mavrico, ki bo zasijala in dala življenju novo upanje..nov nasmeh..Besede, ki so nekdaj samo plavale v zraku, brez pomena v čakanju, pa se bodo zasidrale na papir...Tišina bo vzcvetela..

Šla bi u Lunapark, pa v živalski vrt, se vozit s tetinim razmajanim kolesom po stari Ljubljani, vržt se v travnik...in ležat tam za zmeraj...

Jst hočem pomlad nazaj!